Človeka nevredno življenje

Pred dnevi so se na protestu pred vladno palačo in parlamentom sploh prvič v zgodovini zbrali Romi. Predvajala se je romska glasba, brale so se romske pesmi, romski voditelji pa so nagovorili politike in jim sporočili, da tako ne morejo več naprej. Od njih so zahtevali sistemske rešitve in angažma države pri reševanju najhujših težav, s katerimi se spoprijemajo Romi – to je življenje brez pitne vode in elektrike ter dostopa do izobrazbe in dela. Sistemske rešitve, pravijo, morajo nadomestiti dolgoletno stanje zgolj parcialnih lepotnih popravkov, ki so povsem odvisni od volje posamezne lokalne oblasti, državna oblast pa izdaja zgolj odločbe o rušenju (nelegalnih) romskih domov.

Zato smo se odpravili pogledat razmere, ki so v Ljubljano prignale romske protestnike, državljane Republike Slovenije. Odšli smo na Dolenjsko, v občino Krško. To so lepi, zeleni kraji, kjer pogosto sije sonce, ko na zahodu države nebo prekrivajo oblaki. Tudi ko se je tja odpravila Mladinina ekipa, je bilo v Ljubljani oblačno, na Dolenjskem pa sončno.

Preden se človek pripelje v Krško, ga cesta vodi skozi gozdove, ki povsem zakrijejo sonce, pa tudi skozi manj goste, kjer skozi drevje na cesto prodrejo sončni žarki. Ob eni takih cest stoji romsko naselje Rimš, ob drugi naselje Loke. Obe romski naselji sta »nelegalni«. Med njima so nekatere razlike, druži pa ju, poleg dolenjskega podnebja, tudi dejstvo, da zemlja, na kateri stojita, prehaja iz rok v roke – najprej je bila družbena last, potem denacionalizirana, nato jo je rimskokatoliška cerkev oziroma občina prodala zasebnim »investitorjem« … Romi, ki tam živijo, pa živijo enako kot pred desetletji, pogosto brez vode in elektrike ter komunalne infrastrukture. In tudi v neprestani negotovosti, kaj bo z njimi »počel« vsakokratni lastnik zemljišča.

A pojdimo lepo po vrsti. Najprej smo se odpeljali k županu občine Krško Miranu Stanku in ta si je za nas prijazno vzel čas. V skoraj uro trajajočem pogovoru pa z redkimi izjemami ni našel prijazne besede za Rome, ki živijo v krški občini. Na splošno jih vidi kot prevarante, kriminalce, kot družbi škodljivo skupino ljudi, ki izkorišča sistem – to pa lahko po njegovem mnenju počne predvsem zato, ker smo vsi skupaj kot družba preveč prijazni do drugačnih, do drugačnosti.

Stanko se posplošenih negativnih pogledov in prezira do Romov sploh ni trudil skrivati, kot je to v navadi, ko župani predstavljajo poglede na romsko problematiko v svoji občini. Iz županove pisarne smo se zato v romski naselji Rimš in Loke odpravili rahlo pretreseni. Ko smo prispeli tja, pa nismo našli nič od tega, kar je kot klasične romske »značilnosti« našteval župan – ne pištol ne drog, prostitucije, šopov denarja, luksuznih avtomobilov in mafijskih združb.

Pod tuš na bencinsko črpalko

V naselju Rimš poleg tega nismo našli tudi niti ene vodovodne pipe ali električnega kabla. Tam sta nas sprejela Branka in Bruno Jurkovič, ki so jima leta življenja pod milim nebom pustila posledice. In če rečemo, da živita pod milim nebom, ne pretiravamo. Njuno prebivališče je za manjšo sobo velika lopa, zbita iz desk in različnih kosov lesa, med katerimi zevajo tudi tako velike luknje, da skoznje lahko vtaknete roko. Na tleh je zemlja, na njej dve omarici, postelja in vzmetnica. Ta leži neposredno na zemlji.

Branka in Bruno nista bila zgovorna. Predvsem Branki se je videlo, da ji je zelo neprijetno, če kdo opazuje bedo, v kateri živi. Bruno pa je kar naprej ponavljal: »Živimo slabše kot begunci.« Čeprav sem imel odziv na njegove besede že na koncu jezika, ga nisem izrekel. Ni res, da živijo slabše kot begunci, živijo slabše kot 99 odstotkov hlevskih živali v Sloveniji.

Primerjava z živino se morda na prvi pogled zdi pretirana, a med Romi v naseljih Rimš in Loke in hlevsko živino so nekatere vzporednice. Živina ima lastnika, ta pa mora spoštovati standarde glede ravnanja z živalmi, sicer sledi kazen in celo odvzem živali; te so potem nameščene v živali vredno okolje. Tudi Romi v teh dveh naseljih imajo svojega »lastnika«, lastnika zemljišča. Celo več so jih zamenjali v zadnjih desetletjih – sedanji lastniki nameravajo v Lokah graditi elitno stanovanjsko sosesko, v Rimšu pa opravljati kmetijsko dejavnost. A izvirni greh se je zgodil že z denacionalizacijo, ko sta bili obe zemljišči vrnjeni v naravi kot prazni, čeprav so na obeh že desetletja stale barake in hiše – nepremičnine, v katerih živijo ljudje. Tako je bilo tudi kasneje, ko so zemljišča menjala lastnike. A če so na zemljišču ljudje, ne pa živina, lastnikov ne zavezujejo nikakršni standardi in tudi zakonodaja ne predvideva nobenih izjem, kako ravnati z zemljišči, na katerih živijo ljudje.

V Rimšu imajo sicer cisterni za vodo, ki jim jo dovažajo gasilci, a pogled vanju pove, da voda ni pitna. Za pitje jo je treba oziroma bi jo bilo treba nujno prekuhati, saj je v njej vse polno življa. »Samo če bi imeli vodo, pa bi bilo že veliko bolje,« je potožila Branka Jurkovič in dodala: »Veste, kaj delamo, da se lahko umijemo? Plačamo tri evre na bencinski pumpi, kjer so tuši za tovornjakarje, da se lahko okopamo.« Preostali del Rimša ni dosti drugačen, nekaj lesenih barak v zelo slabem stanju, nekaj zdelanih počitniških prikolic in kovinski zabojnik, ki v izhodišču ni bil namenjen, da bi v njem bivali ljudje. V nobeni od romskih »nepremičnin« ni ne elektrike ne vode in seveda niti tuša, stranišča ali sploh kopalnice.

Predstavnik naselja Dalimir Jurkovič, katerega družina že več rodov biva v Rimšu, pravi, da na krški občini nočejo niti slišati, da bi vsaj začasno tja napeljali vodovod. »Ko sem bil pred časom na sestanku z vodstvom občine, sem tja odnesel vzorec vode iz cisterne, ki nam jo dovažajo, pa so se mi samo smejali. Rekel sem, lahko se smejite, ker vam ni treba piti take vode, kot jo pijemo mi,« pojasnjuje in dodaja, da so mu na občini dejali, da porabijo preveč vode, zato bodo dostavo omejili. »Podžupanja Ana Somrak, ki je odgovorna za reševanje romske problematike, nam je rekla, naj si v času, ko je šola in porabimo več vode za kopanje otrok, vodne zaloge naredimo kar na pokopališču.« Da ne bo pomote, ne gre za to, da bi občina oziroma država na lastne stroške napeljala vodovod in morebiti v romskem naselju zagotovila celo komunalno infrastrukturo, tega vodilni v lokalnih skupnostih in na ravni države nočejo storiti niti pod pogoji, ki veljajo za vse druge slovenske državljane. In niti začasno. Ker zakon tega ne dopušča zaradi ene ali več nelegalnih gradenj v romskem naselju ali celo v celoti nelegalnega naselja.

»Če bi le imeli vodo, bi bilo marsikaj drugače. Poleti še nekako gre, pozimi pa voda v cisternah zmrzuje. Težko je potem okopati otroke, ki hodijo v šolo, tam pa jih zmerjajo, da smrdijo. In seveda jim je potem še težje hoditi v šolo,« pravi Dalimir. V času našega obiska je bil sicer doma le najmlajši od otrok, ki jih imata s soprogo Valerijo Jurkovič, leto in pol stari Lan. Veleria, Esmeraldo in Emiro so bili v šoli.

»Na občini mi ves čas govorijo, da se življenjske razmere v Rimšu ne bodo nikoli izboljšale, da občina tega ne bo dopustila in da tu za nas ni prihodnosti. Saj bi šli z veseljem živet ven iz naselja, a si ne moremo privoščiti nakupa parcele, kjer je dovoljena gradnja. Potrebovali bi pomoč občine v obliki kreditiranja, a to zavračajo,« je resničnost sedanjosti in prihodnosti Romov v Rimšu v nekaj besedah strnil Dalimir. Predstavnik enega izmed najbolj degradiranih romskih naselij v Sloveniji priznava, da je večinski del njihovega prihodka socialna pomoč. To lahko zbudi vtis, da Romi dejansko zgolj izkoriščajo sistem, kot pravi krški župan Stanko. A do vseh oblik socialne pomoči in drugih dajatev, do katerih so upravičeni, so upravičeni enako in pod enakimi pogoji kot vsi drugi državljani. Da, Romi so naši sodržavljani. Delo, s katerim bi se preživljali, pa je zanje po zakonu dosegljivo pod enakimi pogoji kot za vse druge, a izobrazbena struktura Romov in njihov izvor v praksi možnosti za zaposlitev krepko zmanjšujeta, če že ne povsem onemogočata.

V napoto elitni stanovanjski soseski

Poleg Rimša smo obiskali tudi romsko naselje Loke, ki prav tako kot Rimš šteje le nekaj, manj kot deset hiš. Imajo pa tam vodovod. Čeprav ni legalen, iz pip teče pitna voda, prebivalci Lok pa krajevnemu vodovodnemu podjetju zanjo plačujejo račune. Tudi Loke so bile po osamosvojitvi z Romi vred denacionalizirane kot prazno zemljišče. Neka v ZDA živeča družina, ki je nekoč nacionalizirano zemljišče dobila nazaj, ga je pred osmimi leti prodala. Z Romi vred. Zasebni investitor, ki namerava tam postaviti elitno stanovanjsko naselje, je na občini Krško brez težav dosegel potrebne spremembe občinskih prostorskih načrtov, na podlagi katerih se je zemljišče prekategoriziralo v zazidljivo, kar mu omogoča gradnjo.

V Lokah živi tudi romski svetnik občine Krško Moran Jurkovič, ki pojasnjuje, da se odtlej ni zgodilo nič, razen to, da jim je lastnik zemljišča ponujal miloščino 4000 evrov na nepremičnino, če se odselijo. Jurkovič sicer počasi obupuje nad svojo »funkcijo«: »Ne vem, ali bom še kandidiral. Nima se smisla živcirati, Romi so brezvoljni, ker se nič ne zgodi, njihova usoda pa je negotova. Ti ljudje upravičeno nekaj pričakujejo od romskega svetnika, a ta jim tega ne more dati, saj nima nobene moči.« Tudi sam je nekaj dni za tem skupaj z vsemi drugimi lastniki nepremičnin v Lokah prejel odločbo o rušenju objektov.

Takih človeških zgodb med Romi najdete, kolikor hočete. Ti in številni drugi Romi po deželi so že desetletja od vseh pozabljeni. Na številnih drugih družbenih, gospodarskih, socialnih področjih se že desetletja na ravni države pišejo strategije, akcijski programi in nacionalni načrti, ki sčasoma prinesejo spremembe na bolje, Slovenija pa takšnih dokumentov, ki bi obravnavali položaj romske manjšine, še nima … Vlada je v sredo sicer potrdila projekt prostorsko-komunalne ureditve največjega romskega naselja v državi, novomeškega naselja Žabjak-Brezje in za projekt, ki bo zagotovo izboljšal bivanjske pogoje tam živečih ljudi, namenila 3,1 milijona evrov. Da so to po dolgih letih vendarle storili, si zaslužijo pohvalo, še vedno pa gre za parcialno rešitev, ki ne pomeni nujno potrebne sistemske in celostne rešitve za izboljšanje položaja romske manjšine.

Preberite si tudi članek Mihelja vas 29, ki govori o Romih, ki živijo brez vode in elektrike. O Romih brez prihodnosti.